Klic v sveti zakon in materinstvo sem čutila skoraj vse življenje. Na poročni sv. maši sva z možem, poleg medsebojne zvestobe, obljubila Bogu, da bova sprejela vse otroke, ki nama jih bo podaril. Veliko sva se pogovarjala o dveh možnostih: kako bo, če bova otroke lahko imela oz. kako bo, če otrok ne bova mogla imeti.
Neko nedeljo smo pri sv. maši poslušali berilo o Abrahamu, ki je šel na goro darovat sina Izaka. Pretreslo me je ob misli, da je Bog zahteval takšno dejanje od Abrahama (seveda je Bog Abrahama pravočasno ustavil – testiral je le njegovo pokorščino). Razmišljala sem, kako bi se jaz počutila, če bi Bog kaj takega zahteval od mene oz. kje sem jaz glede pokorščine. Naslednji dan sva z možem ugotovila, da pričakujeva novega člana družine, vendar se je najino veselje zelo kmalu končalo. Po močni krvavitvi je zdravnik ugotovil, da je prišlo do zgodnjega spontanega splava. Ob novici sem se počutila, kot da me je nekdo udaril s kladivom. Zgodil se je »tretji scenarij«, o katerem se z možem sploh nisva pogovarjala. Pred tem sem bila mnenja, da se kaj takega meni ne more zgoditi. Nedolgo za tem sva z možem ponovno zanosila, vendar je ta nosečnost trajala le teden dni dlje kakor prva. Ko je zdravnik v karton ponovno zapisal besedno zvezo »spontani splav«, sem se počutila popolnoma otopelo in mrtvo. Čutila sem sram in krivdo. Tudi nekateri odzivi okolice so bili boleči, neprimerni. Vse moje predstave in načrti so se razblinili v trenutku. Nisem se več bala materinstva in vseh nevšečnosti, ki so z materinstvom povezane. Želela sem samo, da bi moja otroka živela, ne glede na to, čemu bi se morala odreči.
Ko je zdravnik v karton ponovno zapisal besedno zvezo »spontani splav«, sem se počutila popolnoma otopelo in mrtvo. Čutila sem sram in krivdo.
Ko sem izvedela, da imam možnost udeležiti se duhovnih vaj V Njegovem objemu, sem bila zelo skeptična. Bila sem prepričana, da meni te duhovne vaje ne morejo pomagati; drugim že, meni ne. Vendar me je notranji glas močno vabil, naj pridem. Sam Jezus Kristus je na duhovnih vajah prišel in me ozdravil. Njegov dotik lahko ozdravi še tako globoko, staro, gnojno ali pozabljeno rano. In Gospod Jezus to naredi rad, saj sam pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10, 10). On me je z veseljem ozdravil, da lahko živim v obilju in ne v grobu svojih frustracij, zagrenjenosti, žalosti in zamer. Ni ozdravil le globoke rane, ki je nastala ob izgubi otrok, temveč tudi mnoge druge rane. Na žalni slovesnosti so mi solze olajšanja tekle v potokih. Imela sem občutek, kot da sem se po dolgem blodenju vrnila nazaj domov, kjer me je Oče pričakal z odprtimi rokami in me ljubeznivo objel. V Njegovem objemu sem se počutila popolnoma razbremenjena, očiščena, ljubljena in razumljena. Vsa teža bremen je odpadla. Na Njegovi rami se mi je v glavi pojavila le ena misel: »Vse je v redu.«
Imela sem občutek, kot da sem se po dolgem blodenju vrnila nazaj domov, kjer me je Oče pričakal z odprtimi rokami in me ljubeznivo objel.
Sedaj, ko so moje rane po smrtih mojih dveh otrok ozdravljene, se lahko zahvalim Bogu, da vodi moje življenje po Njegovih načrtih. Ni bistvo v tem, da najdem odgovor na vprašanje »zakaj sta umrla«, temveč v tem, da smrti sprejmem in otroka izročim v Jezusovo naročje. To me uči, da sem, kakor Abraham, pokorna Gospodovi besedi. In Božja milost mi omogoča, da vedno znova opuščam svoje načrte in izgovorim: »Zgodi se!«. Nenazadnje sta otročička svetnika, ki v prvi vrsti prosita za svoje starše in sorojence. Mar ni to privilegij?
